Ankilozirajoči spondilitis predstavlja kompleksno kronično revmatično obolenje, ki se osredotoča na sklepe hrbtenice.
Izraz »ankilozirajoči« nakazuje na proces zlitja in utrjevanja, medtem ko »spondilitis« označuje vnetje v predelu vretenc. Ta bolezen lahko vpliva na sklepe udov, predvsem kolke in v nekaterih primerih prizadene tudi druge organe, npr. oči.
Pogostost ankilozirajočega spondilitisa (AS) se razlikuje glede na regijo, spol, starost in genetiko.
Po ocenah je njegova pogostost med 0,1% in 1,4% v splošni populaciji, načeloma pa je ankilozirajoči spondilitis bolj pogost pri moških kot pri ženskah, z razmerjem med 2:1 in 3:1*.
Ankilozirajoči spondilitis se običajno začne v mladosti ali zgodnji odrasli dobi, s povprečno starostjo diagnoze okoli 24 let. Povezan je z genetskim markerjem, imenovanim HLA-B27, ki je prisoten pri približno 90% ljudi z ankilozirajočim spondilitisom
Postost ankilozirajočega spondilitisa v Sloveniji ni natančno določena. Pomembno je omeniti, da se bolezen pojavlja pretežno pri moških, saj zbolijo 2- do 3-krat pogosteje kot ženske (65–80 % bolnikov je moških).
Priporočamo:
Iz vsebine
Vzroki ankilozirajočega spondilitisa
Ankilozirajoči spondilitis je kompleksno kronično revmatično obolenje, katerega natančen vzrok še ni v celoti razumljen.
Kljub temu se povezuje z genetskimi, imunološkimi ter okoljskimi dejavniki.
Genetski vzroki so ključni pri ankiloznem spondilitisu. Genski marker HLA-B27, ki se deduje ima pri tem pomembno vlogo. Posamezniki, nosilci tega gena imajo povečano tveganje za razvoj ankiloznega spondilitisa, pri čemer približno 90 do 95 % bolnikov z to boleznijo nosi HLA-B27.
Obenem ima odločilen vpliv na razvoj ankiloznega spondilitisa tudi imunološki sistem. Pri osebah s to boleznijo je imunski sistem neuravnotežen, kar vodi v napade na lastna tkiva, s tem pa v vnetje v sklepih in drugih tkivih.
Tdui okoljski dejavniki kot so mikrobi lahko sprožijo razvoj ankiloznega spondilitisa pri posameznikih z genetsko nagnjenostjo. To kaže na kompleksno interakcijo med genetskimi in okoljskimi dejavniki.
Vpliv okoljskih dejavnikov na razvoj ankilozirajočega spondilitisa je predmet številnih raziskav. Čeprav genetski dejavniki, zlasti prisotnost gena HLA-B27, igrajo ključno vlogo, se študije osredotočajo tudi na morebitne okoljske sprožilce.
Kajenje se kaže kot možen dejavnik tveganja, saj so kadilci bolj nagnjeni k razvoju ankilozirajočega spondilitisa. Ta povezava bi lahko bila posledica vpliva kajenja na imunski sistem ter povečanje vnetja v telesu.
Nekateri podatki nakazujejo povezavo med bakterijskimi okužbami, zlasti s Klebsiello * in razvojem ankilozirajočega spondilitisa. Kljub temu pa še vedno ni popolnih dokazov o neposredni povezavi.
Opaziti je tudi, da je pojav ankilozirajočega spondilitisa bolj pogost v urbanih okoljih kot na podeželju. Urbanizacija in sodoben življenjski slog lahko vplivata na imunski odziv in izpostavljenost različnim dejavnikom.
Vprašanje vpliva prehrane na ankilozni spondilitis je še vedno odprto, vendar nekatere študije sugerirajo, da bi določena prehranska sestava lahko vplivala na vnetni odziv in simptome bolezni.
Prav tako k pogostosti ankilozirajočega spondilitisa lahko prištevamo tudi geografske razlike med različnimi regijami. Na primer, v Severni Evropi je ankilozni spondilitis pogostejši kot v južnejših regijah.
Čeprav so te ugotovitve zanimive, je pomembno poudariti, da potrebujemo nadaljnje obsežne raziskave, da bi bolje razumeli in potrdili vpliv okoljskih dejavnikov na ankilozirajoči spondilitis.
Pri preučevanju vzrokov za ankilozirajoči spondilitisi je pomembno upoštevati, da osnovni mehanizem bolezni vključuje vnetje predvsem na narastiščih vezi, kit in ovojnic na kosteh. To vnetje povzroča postopno razraščanje veziva, ki se v končni fazi lahko spremeni v zakostenitev.
Zaradi tega je pomembno poudariti, da čeprav so lahko številni dejavniki povezani z razvojem ankiloznega spondilitisa, natančen sprožilec še ni bil v celoti identificiran. Raziskave na tem področju še potekajo, z namenom boljšega razumevanja kompleksnosti bolezni in razvoja učinkovitejših terapevtskih pristopov.
Ankilozirajoči spondilitis se lahko v klinični praksi včasih tudi zamenjuje ali enači z drugimi boleznimi hrbtenice, ki imajo podobne simptome. Med najpogostejšimi boleznimi, od katerih ga je potrebno razlikovati, so spondiloartroza (hrv) (osteoartritis hrbtenice), revmatoidni artritis (hrv), psoriatični artritis ter Bekhterevljeva bolezen.
Pri tem je pomembno razumeti, da ima ankilozirajoči spondilitis specifične značilnosti, ki ga ločujejo od drugih bolezni.
Pri ankiloznem spondilitisu gre za vnetno avtoimunsko bolezen, ki pogosto prizadene predvsem hrbtenico, pri čemer se razlikuje tudi po vzorcu vnetja in distribuciji prizadetih sklepov v primerjavi z degenerativnimi boleznimi, kot je spondiloartroza.
Osnovna povezava z genetiko, imunološkim odzivom ter kroničnim vnetjem predstavlja ključne značilnosti, ki se razlikujejo od drugih bolezenskih stanj.
14 najbolj očitnih simptomov in znakov ankilozirajočega spondilitisa
Simptomi ankilozirajočega spondilitisa se razvijajo postopoma.
Bolečine v spodnjem delu hrbta so značilne, še posebej izrazite zjutraj ali po daljšem počitku.
Zelo pogosti znaki ankiloznega spondilitisa so tudi omejevanje gibljivosti hrbtenice, otekline ter občutek togosti.
Zraven tega lahko ankilozirajoči spondiltiis prizadene tudi druge sklepe, kot so kolki, ramena in kolena, kar lahko še dodatno omeji vsakodnevne aktivnosti.
Poleg fizičnih simptomov se pojavljajo tudi t.i. sistemski simptomi in znaki, med katere sodi predvsem utrujenost, ki še dodatno zmanjšuje kakovost življenja.
Za bolnike z ankilozirajočim spondilitisom je pomembno vedeti tudi, da se simptomi in znaki ankilozantnega spondilitisa kažejo simetrično na OBEH straneh hrbtenice. Slednje je tudi pomemben diagnostični pokazatelj in razlikovalec od ostalih bolezni hrbtenice, kot je npr. bolečina samo v desnem ledvenem delu hrbtenice.
Tukaj je bolj podrobna razlaga za vsakega izmed naštetih simptomov ankilozirajočega spondilitisa:
- Bolečina v hrbtu: Bolečina v ledvenem delu hrbtenice, značilna za ankilozirajoči spondilitis, je pogosto najbolj izrazita ponoči ali pa med počitkom. Glejte tudi: Bolečine v križu ponoči. Ta močna bolečina lahko preprečuje udobno spanje, kar ima lahko negativen vpliv na splošno kakovost življenja posameznika in seveda spočitost ter energijo za prihdnji dan.
- Jutranja togost: Ob ankilozantnem spondilitisu se lahko pojavlja tudi t.i. intenzivna oz. izrazita togost sklepov, še posebej v ledvenem in vratnem delu hrbtenice. Togost lahko trajno vpliva na gibljivost posameznika, zato se nemalokrat vsakodnevne aktivnosti lahko izvajajo kvečjemu z znatnimi omejitvami.
- Pokončna drža kot odziv na bolečino: Nekatere osebe z ankilozantnim spondilitisom se lahko spontano nagnejo naprej, zato, da bi ublažili bolečino v hrbtu. Ta drža, znana tudi kot “pokončna drža” je pogost in predvsem naraven odziv na pritisk in nelagodje v ledvenem predelu.
- Pravilna in otrdela hrbtenica: Simptom ankilozirajočega spondilitisa je tudi, da hrbtenica postane postopoma ravna in otrdela, kar vodi k temu, da le ta izgubi svojo naravno in potrebno ukrivljenost. To rezultira v njeni omejujoči gibljivosti in vpliva na držo, kar se lahko opazi med fizičnim pregledom (o tem je več napisano v poglavju spodaj, v katerem razlagamo diagnosticiranje ankilozantnega spondilitisa).
- Težave pri dihanju: Značilen simptom ankilozirajočega spondilitisa je tudi oteženo dihanje, ki nastane zaradi prizadetosti sklepov med rebri in hrbtenico lahko povzroči oteženo dihanje.
Globoko in pravilno dihanje postane z ankilozantnim spondilitisom kar velik izziv, saj AS lahko vodi do občutka pomanjkanja zraka ali težav z dihalnimi potmi. - Izguba apetita in hujšanje: Ankilozantni spondilitis lahko povzroči izgubo apetita zaradi kroničnega vnetja, bolečine in splošnega neugodja. To pa lahko vodi v zmanjšano telesno maso in oslabljen imunski sistem.
- Utrujenost: Kronično vnetje in bolečina lahko povzročita trajno utrujenost, ki sega preko fizične izčrpanosti. Utrujenost lahko vpliva na vsakodnevne aktivnosti, saj posamezniki doživljajo zmanjšano energijo.
- Povišana telesna temperatura: Spremljajoča povišana telesna temperatura kaže na aktivno vnetje v telesu. Povišana temperatura je lahko tudi odziv imunskega sistema na bolezen.
- Anemija: Zmanjšanje števila rdečih krvničk zaradi vnetja lahko povzroči anemijo. Posledično lahko pride do utrujenosti, bledice in povečane ranljivosti organizma.
- Bolečine v sklepih: Ankilozirajoči spondilitis lahko povzroči bolečine v različnih sklepih telesa, vključno z rameni, koleni in majhnimi sklepi rok in nog. Bolečina je pogosto kronična in vpliva na vsakodnevne aktivnosti.
- Blago vnetje oči: Blage oblike vnetja oči se lahko kažejo s pordelostjo, občutkom suhosti ali rahlim draženjem. To lahko vpliva na vid in udobje posameznika.
- Poškodbe organov: V naprednih primerih lahko ankilozirajoči spondilitis povzroči poškodbe organov, kot so srce, pljuča in oči. To lahko sproži resne zdravstvene težave in zahteva natančno medicinsko spremljanje.
- Kožni izpuščaji: Pri nekaterih bolnikih se lahko pojavijo različni kožni izpuščaji. Ti izpuščaji so lahko različni po obliki in intenzivnosti, odvisno od posameznika.
- Bolezni prebavil: Povezava z boleznimi prebavil, kot so Crohnova bolezen ali ulcerozni kolitis, lahko povzroči dodatne težave z delovanjem prebavnega sistema. To lahko vodi do prebavnih motenj, bolečin v trebuhu in drugih povezanih težav.
Diagnoza ankilozirajočega spondilitsa
Diagnosticiranje ankilozirajočega spondilitisa sestavlja več korakov in uporabo različnih diagnostičnih metod, predvsem zato, da se zagotov natančnost in zanesljivost diagnoze.
Glede na to, da je ankilozirajoči spondilitis predvsem kronična vnetna revmatična motnja, ki prizadene axialni skelet je njegova značilnost sakroiliitis, ki ga spremlja vnetje t.i. entez* (mesta povezave med tetivo, ligamentom ali ovojnico ter kostjo) in tvorba sindesmofitov, kar vodi v spinalno ankilozo v poznejših fazah.
Ocena razširjenosti ankilozirajočega spondilitisa, kot smo omenili že večkrat zgoraj, se razlikuje med 0,1% in 2% v različnih populacijah. Razmerje med moškimi in ženskami je približno 5:1, vrhunec pojava bolezni pa je med 15. in 35. letom.
Zaradi svoje zahrbtnosti je diagnoza nemalokrat odložena do poznejših stadijev bolezni.
Do nedavnega je bilo zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa omejeno na nesteroidna protivnetna zdravila in predvsem fizioterapijo, vendar je razvoj inhibitorjev citokinov, ki zavirajo delovanje faktorja tumorske nekroze alfa*, pomemben napredek pri zdravljenju.
Kot zanimivost povejmo, pred načini diagnosticiranja ankilozantnega spondilitisa še, da so bila najpogosteje uporabljana merila za klasifikacijo ankilozirajočega spondilitisa razvita že leta 1966 in modificirana leta 1984.
Ta merila so:
- V prvi vrsti nizka bolečina v spodnjem delu hrbta, ki traja vsaj tri mesece in ima vnetne značilnosti (se izboljša s telesno vadbo, ne olajša se s počitkom).
- Omejitev gibljivosti ledvene hrbtenice v sagitalni in frontalni ravnini*
- Zmanjšanje raztezanja prsnega koša (glede na normalne vrednosti za starost in spol).
- Bilateralni sakroiliitis stopnje 2 ali več.
- Unilateralni sakroiliitis stopnje 3 ali več.
Navedeno je, da je prisoten nedvomen ankilozirajoči spondilitis, ko se četrti ali peti kriterij pojavita skupaj z vsakim kliničnim kriterijem.
Vendar pa se radiološki sakroiliitis morda ne razvije mnogo let, zato so bila predlagana nova merila (vključno z magnetno resonanco), ki omogočajo potrditev diagnoze pri bolnikih z zgodnjo boleznijo.
Postopek diagnosticiranja se običajno začne z oceno bolnikovega zdravstvenega stanja in zgodovine bolezni.
Ključni elementi diagnostičnega procesa vključujejo:
Preteklost pacienta
Ključna točka v zgodovini pacienta je njegova vnetna bolečina v hrbtu.
Ta bolečina se, kot rečeno, običajno kaže kot nizka bolečina v spodnjem delu hrbta in togost, ki se pojavita postopoma, slabšata zjutraj ali po počitku, trajata vsaj 30 minut in se izboljšata, če je oseba telesno bolj aktivna.
Sakroiliitis se lahko kaže tudi kot nejasna enostranska ali obojestranska bolečina v zadnjici, pri čemer se včasih čuti sevanje v zgornjo zadnjo stegensko mišico.
Bolečina se lahko pojavi tudi v vratni ali prsni regiji ali v prsih. Včasih se pacienti predstavijo s simptomi, ki izhajajo iz sinovitisa perifernega sklepa ali entezitisa (kot je entezitis ahilove tetive* ali plantarnega fasciitisa). Pogoste so tudi motnje spanja in dnevna utrujenost.
Nedavna študija, namenjena identifikaciji novega kandidatskega nabora kriterijev za vnetno bolečino v hrbtu, je pokazala občutljivost 70% in specifičnost 81%, ko sta bila prisotna vsaj dva od naslednjih štirih kriterijev:
– jutranja togost trajanja več kot 30 minut;
– izboljšanje bolečin v hrbtu s telesno vadbo, vendar ne s počitkom;
– prebujanje zaradi bolečin v hrbtu le v drugi polovici noči in
– izmenična bolečina v zadnjici.
Ankilozirajoči spondilitis se lahko prekriva z drugimi spondiloartropatijami, vključno s psoriatičnim artritisom, reaktivnim artritisom (hrv) in enteropatskim artritisom, ki jih je težko razločiti od ankilozirajočega spondilitisa, še posebej v zgodnjih fazah.
Zdravniki bi zato morali imeti visoko mero dvomov pri bolnikih, ki se predstavijo z vnetno bolečino v hrbtu in zgodovino iritisa, psoriaze, vnetne črevesne bolezni ali nedavne okužbe.
Klinični pregled
Klinični znaki ankilozirajočega spondilitisa so lahko subtilni in manj prepoznavni v zgodnjih fazah ali pri blažjih primerih.
Klinični pregled vključuje merjenje najprej ukrivljenosti ledvene hrbtenice (Schoberjev test * več kot 5 cm ukrivljenosti je normalno), nato merjenje stranske ukrivljenosti ledvene hrbtenice ter razširjanje prsnega koša, prav tako pa tudi palpacijo * in obremenitev sakroiliakalnih sklepov.
Pri kliničnem pregledu se preverijo tudi periferni sklepi zaradi dokazov sinovitisa ali entezitisa.
Bolnike je treba oceniti glede prisotnosti zunajsklepne manifestacije bolezni, vključno z anteriorim uveitisom (ki se pojavi pri do 40% bolnikov), nepravilnostmi v delovanju aorte, motnjami srčnega prevajanja in pljučno fibrozo.
Genetika
Razlog zakaj pri diagnosticiranju ankilozirajočega spondilitisa pomembno upoštevati tudi genetiko je v tem kar smo zapisali že zgoraj: približno 90-95% belih zahodnoevropskih bolnikov z ankilozirajočim spondilitisom ima tkivni humani levkocit antigen B27 (HLA-B27), v primerjavi z okoli 8% v splošni populaciji, čeprav se prevalenca razlikuje v različnih populacijah.
Povezava jprisotnost antigena B27 (HLA-B27) in ankilozantnega spondilitisa je kompleksna, ker obstaja več podtipov HLA-B27, ki pa niso vsi patogeni in tudi drugi geni, ki niso HLA-B27, lahko igrajo pomembno vlogo pri pojavu te bolezni.
Bolezen najverjetneje sproži neznani okoljski dejavnik pri bolnikih, ki so genetsko predisponirani.
Potrebno se je zavedati in upoštevati, da večina posameznikov, ki imajo HLA-B27, nikoli ne bo razvila ankilozirajočega spondilitisa.
Laboratorijski izsledki
Večina, vendar ne vsi, bolniki z ankilozirajočim spondilitisom utegne imeti povišane ravni C-reaktivnega proteina in hitrosti sedimentacije eritrocitov.
Ravni vnetnih označevalcev so manj uporabne za spremljanje aktivnosti bolezni pri ankilozirajočem spondilitisu kot pri drugih vnetnih pogojih, kot je revmatoidni artritis (hrv) in se lahko bolj nanašajo na aktivnost bolezni v perifernih sklepih kot na aksialno bolezen.
Normocitična normokromna anemija se lahko pojavi, zlasti pri bolnikih z aktivno boleznijo.
Slikanje
Spodaj je podrobneje obrazloženo kako je slikanje ena izmed učinkovith metod diagnosticiranja ankilozantnega spondilitisa.
Za ankilozantni spondilitis je značilen sacroiliitis.
Spremembe se zgodijo klasikalno v spodnjem tretjem delu sakroiliakalnih sklepov. Sprva se lahko sklep zdi rahlo ali močneje zamegljen in nejasen, sledijo mu kostne erozije, skleroza in vidna širitev sklepa.
Popolna kostna združitev se lahko pojavi pri dolgotrajni bolezni.
Radiografske spremembe hrbtenice vključujejo erozije roba vretenčnih teles, kvadratno oblikovanje vretenčnih teles in tvorbo kostnih mostov ali sindesmofitov med sosednjimi vretenci.
Osifikacija spinalnih vezi* je mogoča in spinalna osteopenija* je pogosta. Pri hudi dolgotrajni bolezni se lahko pojavi skoraj popolna združitev vretenčnega stebra oz. t.i. bambusova hrbtenica.
Običajne rentgenske slike lahko v zgodnji fazi ankilozirajočega spondilitisa pokažejo normalne rezultate, zato ima nadaljnje slikanje, zlasti slikanje z magnetno resonanco, pomembno in nemalokrat celo ključno vlogo pri zgodnji diagnozi ankilozirajočega spondilitisa.
Slikanje z magnetno resonanco sakroiliakalnih sklepov se je izkazalo za bolj občutljivo kot običajne rentgenske slike ali računalniška tomografija pri odkrivanju sakroiliitis*.
Zato se lahko obravnava pri bolnikih, ki se predstavijo s tipičnimi značilnostmi vnetne bolečine v hrbtu, vendar imajo normalne običajne rentgenske slike, še posebej, če so seropozitivni za HLA-B27.
Slikanje z magnetno resonanco se lahko uporablja tudi za spremljanje zdravljenja pri bolnikih z aktivnim ankilozirajočim spondilitisom.
Ultrazvočno slikanje mišično-skeletnega sistema je še posebej koristno pri diagnozi entezitisa.
Osteoporoza in zlomi
Osteoporoza (osteporoza (hrv) )in zlomi so zelo pogosti pri ankilozirajočem spondilitisu.
Dvofotonska rentgenska absorpciometrija* lahko podcenjuje tveganje za zlome pri ankilozirajočem spondilitisu zaradi nove tvorbe kosti, še posebej v hrbtenici.
Merjenje biokemičnih markerjev presnove kosti se uporablja v raziskavah ankilozirajočega spondilitisa in bi lahko imelo klinično vrednost tudi v prihodnosti.
Zlomi se najpogosteje pojavijo na mestu prehoda med prsnim in ledvenim delom hrbtenice ter med vratnim in prsnim delom, in lahko nastanejo že ob minimalni obremenitvi.
Celovit pristop k diagnostiki ankilozirajočega spondilitisa vključuje kombinacijo kliničnih, slikovnih in laboratorijskih podatkov. Natančna diagnoza omogoča učinkovito obvladovanje bolezni in izbiro najprimernejših terapevtskih strategij.
Zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa
Medicinske možnosti
Zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa vključuje različne t.i. klasične medicinske možnosti, ki so usmerjene v obvladovanje simptomov, zmanjšanje vnetja ter ohranjanje gibljivosti in kakovosti življenja posameznika.
V številnih primerih so nesteroidna protivnetna zdravila (NSAID) prva možnostl, saj pomagajo pri lajšanju bolečin in zmanjšanju vnetja.
Biološka zdravila, kot so inhibitorji tumor nekroza faktorja alfa (TNF-alfa), so prav tako pogosta izbira, še posebej pri bolnikih, ki se ne odzivajo dovolj dobor na NSAID zdravila. Ta zdravila ciljajo na specifične dele imunskega sistema, ki sodelujejo pri vnetnih procesih.
V nekaterih primerih se uporabijo tudi t.i. konvencionalna protirevmatična zdravila (DMARD), katerih namen je pomagati obvladovati bolezen na sistemski ravni. Glukokortikoidi se lahko uporabljajo za lajšanje akutnih vnetnih stanj, vendar se njihova dolgotrajna uporaba običajno odsvetuje zaradi morebitnih stranskih učinkov.
Poleg tega je pomembno individualizirati zdravljenje glede na potrebe posameznika. Redni pregledi s strani reumatologa in prilagoditve terapije so ključni za doseganje optimalnih rezultatov zdravljenja.
Fizioterapija in vadba
Fizioterapija in predvsem redna telesna vadba igrajo ključno vlogo tako pri obvladovanju ankilozirajočega spondilitisa kot tudi pri številnih ostalih poškodbah in boleznih hrbtenice.
Fizioterapevtski pristop vključuje največkrat različne tehnike, ki so namenjene pretežno izboljšanju drže, povečanju gibljivosti sklepov ter bolj okrepljenim mišicam. Posebna pozornost je namenjena tudi ustreznim in predvsem pravilnim dihalnim vajam, ki lahko pomagajo pri ohranjanju pljučne funkcije.
Redna telesna vadba, kot je plavanje ali hoja, sta ključnega pomena za ohranjanje gibljivosti in splošnega zdravja.
Ni odveč ponoviti, da je predvsem pravilno izvajanje vadbe pod nadzorom strokovnjaka bistvenega pomena, saj lahko nepravilna vadba povzroči poslabšanje simptomov.
Pomembnost zgodnjega ukrepanja
Zgodnje ukrepanje pri ankilozirajočem spondilitisu je ključnega pomena za upravljanje bolezni in preprečevanje dolgoročnih zapletov in težav.
Zgodnja diagnoza omogoča hitrejši začetek ustrezne terapije, kar lahko upočasni napredovanje ankilozirajočega spondilitisa in ohranja bolnikovo funkcionalnost.
Ukrepi v zgodnji fazi vključujejo najprej redne zdravniške preglede, nato prilagoditve zdravljenja glede na odziv ter seveda spodbujanje zdravega načina življenja.
Za boj proti ankilozantnem spondilitisu je pomembno tudi izobraževanje bolnikov o njihovi bolezni in spodbujanje samoupravljanja, kar pripomore k boljši kakovosti življenja. Zgodnje ukrepanje tako prispeva k celostnemu obvladovanju ankilozirajočega spondilitisa in izboljšanju dolgoročnih izidov.
Življenje z ankilozirajočim spondilitisom
Vpliv ankilozirajočega spondilitisa na vsakodnevno življenje je več plasten, saj zajema različna področja.
Ankilozirajoči spondilitis lahko vpliva na telesno gibljivost, povzroča več različnih vrst bolečin, kronično in ponavljajočo se utrujenost ter raznolike omejitve pri opravljanju vsakodnevnih opravil.
Zraven fizičnih ovir in preprek, ki jih postavi ankilozirajoči spondiltis, prinaša ta s seboj tudi izzive na čustvenem in socialno družabnem področju.
Številni posamezniki, ki imajo ankilozni spondilitis pogosto doživljajo stres in druge oblike frustracij ter omejitve v družabnih aktivnostih (kronične bolečine, zmanjšana mobilnost, anksioznost, odsotnost družabnosti, delovna omejitev, gibalne omejitve, opravilne težave,…).
Ankilozirajoči spondilitis lahko vpliva na delovno sposobnost, kar lahko privede do sprememb v poklicni poti in ekonomske neenakosti. Pri obravnavi problematike življenja z ankilozirajočim spondilitisom je pomemben tudi vidik nevidnosti bolezni, kjer so mnogi simptomi, kljub njihovi resnosti, neopazni za druge.
Vse to skupaj ustvarja izzive v vsakdanjem življenju, ki zahtevajo prilagoditve in podporo, da posamezniki ohranijo kakovost življenja in ostanejo funkcionalno aktivni v svojem okolju.
Pomen podpore skupnosti in življenskega okolja za osebe z ankilozirajočim spondilitisom
Pomembnost podpore skupnosti in družbe za posameznika z ankilozirajočim spondilitisom izhaja iz različnih vidikov.
Skupnost lahko zagotovi čustveno oporo v obliki razumevanja, sočutja in deljenja izkušenj z drugimi posamezniki, ki imajo enake ali podobne izzive zaradi te kronične revmatične bolezni. Družba in skupnost omogočata izmenjavo koristnih informacij o zdravljenju, obvladovanju simptomov, terapevtskih pristopih in praktičnih nasvetih, kar lahko izboljša kakovost življenja posameznika.
Spodbujanje ozaveščenosti v družbi pomaga zmanjšati družbeno označevanje, povezano z ankiloznim spondilitisom in s tem ustvarja bolj sprejemajoča in vključujoča okolja. Sodelovanje v lokalnih skupnostih in dejavnostih lahko prispeva k večji socialni povezanosti, ki je ključnega pomena za ohranjanje dobrih medosebnih odnosov in preprečevanje izolacije v družbi. Skupnost lahko zagotovi prilagojene vire, kot so posebne vadbe, podpora za zaposlovanje, in druge prilagoditve, ki olajšajo vsakodnevno življenje ljudi z ankilozirajočim spondilitisom.)
Psihološki vidiki življenja z ankilozirajočim spondilitisom
Težka čustva so normalen del življenja z ankiloznim spondilitisom (AS). Kot posameznik s to kronično vnetno boleznijo se lahko soočate s simptomi, ki segajo od nenadnih bolečin v vratu, hrbtu in zadnjici do utrujenosti ter postopnega izgubljanja gibljivosti hrbtenice. Vse to lahko povzroči občutke stresa in nesreče. Kljub temu lahko sprejmete ukrepe, da preprečite, da bi se ta čustva sprevrgla v depresijo.
Ankilozirajoči spondilitis povečuje tveganje za depresijo, saj njegovi simptomi močno vplivajo na kakovost življenja. Depresija pa dejansko naredi simptome bolečine še hujše. Če se ankilozni spondilitis ne zdravi, je mogoče padati v začaran krog, kjer bolečina povzroča depresijo, ta depresija pa poslabša bolečino, kar še poveča simptome depresije. Zelo pomembno je, da opazite simptome depresije, če imate AS.
Simptomi depresije, na katere morate biti pozorni pri ankilozirajočem spondilitisu, so:
- Občutek nizkega ali žalostnega razpoloženja
- Negativne misli
- Manj zanimanja za stvari, ki jih običajno uživate
- Težave s spanjem
- Občutek utrujenosti ali nizke energije
- Sprememba v apetitu
- Težave s koncentracijo
- Bolečine, glavoboli, krči ali težave s prebavo brez jasnega vzroka, ki se ne izboljšajo s zdravljenjem.
Izziv je v tem, da so nekateri od teh simptomov depresije tudi pogosti simptomi ankilozirajočega spondilitisa. Da bi ugotovili, ali so simptomi znak depresije, je najbolje obiskati svojega osebnega zdravnika in opisati svoje simptome. Zdravnik vam bo nato postavil vprašanja, da ugotovi, kateri simptomi so posledica telesnih zdravstvenih težav in kateri so resnični simptomi mentalnega zdravja. Če ni telesnega vzroka za nekatere simptome, je mogoče, da je kriva depresija. In ker depresija lahko poslabša simptome AS, je pomembno, da jo odkrijemo in zdravimo čim prej *.
Preventivni ukrepi pred ankiloznim spondilitisom
Preventivni ukrepi za preprečevanje ankilozirajočega spondilitisa pravzaprav niso znani, saj natančen vzrok za nastanek te bolezni ni povsem jasen.
Ankilozirajoči spondilitis je tesno povezan z genetskimi dejavniki, zlasti prisotnostjo gena HLA-B27, vendar pa tudi drugi, še neznani okoljski dejavniki, igrajo vlogo pri njegovem razvoju.
Poleg splošnih preventivnih ukrepov za splošno dobro počutje, kot so zdrav življenjski slog, uravnotežena prehrana, redna telesna aktivnost in izogibanje kajenju, se lahko posamezniki posvetujejo s fizioterapevtom glede možnosti akutne fizioterapije.
Dodatno pa lahko razmislijo o uporabi instrumentalne terapije z napravami, kot so Tecar Wintecare, Summus Laser, 6D Action ter električne stimulacije, kot so Hitop in elektromagnetna terapija Magus (hrv), kar bi lahko pomagalo pri ohranjanju gibljivosti in zmanjševanju morebitnih bolečin v sklepih. Spremljanje zdravja in pravočasno ukrepanje ob morebitnih simptomih lahko prispevata k boljši kakovosti življenja in preprečevanju morebitnih zapletov.
V kontekstu preprečevanja ankilozirajočega spondilitisa ima pomembno vlogo tudi kineziologija kot ena od preventivnih možnosti. Kineziologija se ukvarja s proučevanjem gibanja in telesne aktivnosti ter se osredotoča na pravilno izvajanje vaj, ki lahko prispevajo k ohranjanju gibljivosti, krepitvi mišic in splošno dobro počutje.
Kineziologi se lahko posvetujejo s posamezniki, ki imajo genetsko nagnjenost k ankiloznemu spondilitisu, in jim predstavijo prilagojen program telesne vadbe. Ta program lahko vključuje specifične vaje za ohranjanje prožnosti sklepov, krepitev mišic okoli hrbtenice in spodbujanje splošne kondicije. Pravilno izvajanje vaj pod strokovnim vodstvom kineziologa lahko pomaga zmanjšati tveganje za morebiten razvoj bolezni ali blažiti njene simptome.
Kineziologija tako postaja ključen element preventivnega pristopa, ki se osredotoča na vzdrževanje telesne aktivnosti in optimalnega gibanja, kar lahko pozitivno vpliva na sklepno zdravje ter prispeva k splošnemu dobro počutju in kakovosti življenja posameznika.
Pogosta vprašanja
Ali je pri ankilozirajočem spondilitisu potrebna operacija
Operacija ni običajno prva opcija zdravljenja pri ankilozirajočem spondilitisu. Zdravljenje te kronične revmatične bolezni običajno vključuje konzervativne pristope, kot so zdravila, fizioterapija in drugi nekirurški ukrepi. Namen teh pristopov je obvladovanje simptomov, ohranjanje gibljivosti sklepov ter izboljšanje kakovosti življenja posameznika.
Operacija se lahko razmisli v primerih, ko konzervativni pristopi ne prinašajo zadostnega olajšanja ali če se pojavijo zapleti, kot so hude deformacije hrbtenice ali omejena funkcionalnost sklepov. Kirurški posegi pri ankilozirajočem spondilitisu so lahko usmerjeni v korekcijo deformacij, zmanjšanje bolečin ali izboljšanje gibljivosti.
Med možnimi kirurškimi posegi so lahko spinalna kirurgija, artroplastika sklepov ali druge intervencije glede na specifične potrebe posameznika. Vendar pa je potreba po operaciji odvisna od posameznega primera, njegovih simptomov in resnosti bolezni. Odločitev o kirurškem posegu bo vedno temeljila na individualnih kliničnih okoliščinah, ki jih oceni zdravnik.
Nosečnost in ankilozirajoči spondilitis
Če ste noseči in imate ankilozirajoči spondilitis je pomembno prevsem redno obiskovati svojega ginekologa in revmatologa, da skrbno spremljate potek nosečnosti in morebitne spremembe v simptomih bolezni. Zdravila, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje ankilozirajočega spondilitisa, se lahko prilagodijo, da ustrezajo varnostnim smernicam med nosečnostjo. Individualen pristop zdravnika je ključen za zagotovitev najboljše možne skrbi za vas in vašega nerojenega otroka.
Dodatno:
1 – Diagnosis and management of ankylosing spondylitis (angl)
2 – Šta je ankilozantni (ili ankilozirajući) spondilitis i mogućnosti smanjenja bolova od spondilitisa u kralježnici (hrv)
3 – Spinalna stenoza (hrv)
4 – Spondiloza (hrv)
5 – Spondiloartroza (hrv)
6 – Bolečine v ledvenem delu
7 – Spinalna stenoza (slo)