Delitev premoženja je eno najpomembnejših vprašanj, ki se pojavijo ob prenehanju zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti. Partnerja sta lahko v času skupnega življenja pridobila nepremičnine, vozila, prihranke, poslovne deleže, opremo in drugo premoženje, hkrati pa sta lahko prevzela stanovanjske kredite ter druge finančne obveznosti. Ob razhodu je zato treba ugotoviti, kaj predstavlja skupno premoženje, kaj ostaja posebno premoženje posameznega partnerja in kolikšen delež na skupnem premoženju pripada vsakemu od njiju.
Razveza zakonske zveze in delitev skupnega premoženja sta pravno ločena postopka. Zakonska zveza se lahko razveže, ne da bi bilo hkrati odločeno o premoženjskih razmerjih. Premoženje je mogoče razdeliti že med trajanjem zveze, ob njeni razvezi ali pozneje. Če partnerja dosežeta sporazum, lahko vprašanje uredita pogodbeno. Kadar dogovor ni mogoč, o obsegu premoženja, deležih in načinu delitve odloča sodišče.
Kaj predstavlja skupno premoženje?
Skupno premoženje zakoncev je praviloma tisto premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti. Odločilna ni samo formalna zakonska zveza, temveč tudi dejanski obstoj skupnega življenja.
Med skupno premoženje lahko spadajo:
- stanovanje, hiša, zemljišče ali druga nepremičnina;
- osebna in gospodarska vozila;
- sredstva na bančnih in varčevalnih računih;
- pohištvo ter druga stanovanjska oprema;
- vrednostni papirji in druge naložbe;
- poslovni deleži in premoženjske pravice;
- terjatve do tretjih oseb;
- premoženje, pridobljeno s kreditom;
- druga sredstva, pridobljena z delom partnerjev.
Za presojo ni odločilno, kdo je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, na koga je registrirano vozilo ali kdo je naveden kot imetnik bančnega računa. Če je bilo premoženje pridobljeno z delom med trajanjem življenjske skupnosti, je lahko skupno premoženje tudi takrat, ko je formalno evidentirano samo na ime enega zakonca.
Vpis lastninske pravice zgolj na enega partnerja zato drugemu samodejno ne odvzame pravic. Treba je ugotoviti, kdaj in iz katerih sredstev je bilo premoženje pridobljeno ter kako sta partnerja prispevala k njegovemu nastanku in ohranitvi.
Posebno premoženje posameznega zakonca
Posebno premoženje je premoženje, ki pripada samo enemu zakoncu in se praviloma ne deli. Sem spada predvsem premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred začetkom življenjske skupnosti, ter premoženje, ki ga je tudi med trajanjem zveze pridobil neodplačno.
Posebno premoženje so lahko:
- nepremičnine, kupljene pred začetkom skupnosti;
- prihranki, ustvarjeni pred zvezo;
- premoženje, pridobljeno z dedovanjem;
- darila, namenjena izključno enemu zakoncu;
- osebni predmeti, ki niso večje vrednosti;
- določene premoženjske pravice, vezane na posameznika.
Pomemben je izvor sredstev. Če je eden od zakoncev pred zvezo prodal svojo nepremičnino in kupnino pozneje uporabil za nakup skupnega stanovanja, je treba njegov vložek ustrezno upoštevati. Enako velja, če je za gradnjo hiše uporabil podedovana ali podarjena denarna sredstva.
V praksi se posebno in skupno premoženje pogosto prepletata. Del kupnine za nepremičnino je lahko plačan iz posebnih sredstev enega partnerja, preostanek pa s kreditom, ki sta ga med skupnostjo odplačevala oba. Takšen primer zahteva natančno ugotovitev izvora posameznih plačil in njihovega vpliva na premoženjske deleže.
Vlaganja v posebno premoženje drugega partnerja
Poseben položaj nastane, kadar zakonca med skupnostjo vlagata v nepremičnino, ki je posebno premoženje samo enega od njiju. To se pogosto zgodi, kadar eden od partnerjev že pred zvezo poseduje stanovanje, hišo ali zemljišče, med skupnim življenjem pa se nepremičnina obnovi, razširi ali na njej zgradi nov objekt.
Samo vlaganje še ne pomeni vedno, da nepremičnina avtomatično postane skupna lastnina. Treba je ugotoviti obseg vlaganj, izvor vloženih sredstev in povečanje vrednosti nepremičnine. Če sta partnerja v posebno premoženje enega od njiju vlagala skupna sredstva ali delo, lahko nastane terjatev zaradi povečanja vrednosti tega premoženja.
Pri tem ni nujno odločilen nominalni seštevek računov za gradbeni material in izvajalce. Bistveno je, za koliko se je zaradi vlaganj povečala vrednost nepremičnine. Redna vzdrževalna dela se lahko presojajo drugače kot obsežna rekonstrukcija, dozidava dodatnega nadstropja ali izgradnja novega stanovanjskega objekta.
Ali sta deleža vedno enaka?
Zakonsko izhodišče je domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. To pomeni, da se praviloma izhaja iz razmerja ena polovica proti eni polovici. Vendar domneva enakih deležev ni absolutna.
Zakonec, ki trdi, da je bil njegov prispevek večji, lahko zahteva ugotovitev višjega deleža. Svoje trditve mora utemeljiti in dokazati. Sodišče pri tem ne opravi samo matematične primerjave plač, ampak celovito presodi vse prispevke obeh partnerjev v času nastajanja skupnega premoženja.
Upoštevajo se predvsem:
- dohodki iz zaposlitve ali dejavnosti;
- skrb za otroke;
- opravljanje gospodinjskih obveznosti;
- pomoč drugemu partnerju pri njegovem delu;
- skrb za dom in družino;
- upravljanje in ohranjanje skupnega premoženja;
- vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje;
- odplačevanje kreditov in drugih obveznosti;
- druge oblike sodelovanja pri nastanku skupnega premoženja.
Višja plača enega zakonca zato sama po sebi še ne pomeni, da mu pripada višji delež. Če je drugi partner v večjem obsegu skrbel za otroke, gospodinjstvo in družinske obveznosti ter s tem prvemu omogočil večjo poklicno aktivnost, se tudi takšen prispevek vrednoti kot prispevek k skupnemu premoženju.
Nasprotno pa lahko izrazito višji finančni vložki, uporaba obsežnega posebnega premoženja, samostojno odplačevanje kreditov ali druge posebne okoliščine utemeljujejo drugačno razmerje deležev. Presoja se opravi za celotno premoženje in celotno obdobje skupnosti, ne zgolj glede posameznega nakupa.
Premoženje zunajzakonskih partnerjev
Za zunajzakonska partnerja se glede premoženjskih posledic praviloma uporabljajo enaka načela kot za zakonca, če je med njima obstajala pravno priznana zunajzakonska skupnost.
Ker zveza ni bila formalno sklenjena, je lahko sporno že vprašanje njenega obstoja in trajanja. Ugotoviti je treba, kdaj se je skupnost začela, ali je šlo za trajnejšo življenjsko zvezo ter kdaj je dejansko prenehala. Od teh časovnih meja je odvisno, katero premoženje je bilo pridobljeno med skupnostjo.
Za obstoj zunajzakonske skupnosti ni dovolj zgolj občasno druženje ali skupno bivanje zaradi praktičnih razlogov. Pomembni so čustvena povezanost, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost, medsebojna pomoč, trajnost razmerja in način, kako sta partnerja svojo zvezo izražala navzven.
Če se obstoj skupnosti dokaže, dejstvo, da partnerja nista bila poročena, ne pomeni, da eden od njiju nima pravice do deleža na skupnem premoženju.
Kaj se zgodi s krediti in dolgovi?
Delitev premoženja ne zajema samo premoženjskih koristi, temveč tudi obveznosti, povezane z njihovim pridobivanjem. Pri stanovanjskih nepremičninah je zato pomembno stanje neodplačanega kredita.
Skupne obveznosti so zlasti tiste, ki so nastale zaradi pridobivanja, vzdrževanja ali povečanja skupnega premoženja, ter obveznosti, prevzete za tekoče potrebe družine. Mednje lahko spadajo stanovanjski kredit, posojilo za obnovo doma, stroški gradnje in druge obveznosti, ki so služile skupnemu življenju.
Dolg, ki ga je eden od partnerjev prevzel izključno zaradi svojih osebnih potreb in brez povezave s skupnostjo, praviloma ostane njegova samostojna obveznost. Vendar samo dejstvo, da je kreditna pogodba sklenjena na ime enega zakonca, še ne dokazuje, da dolg ni skupen. Pomemben je namen, za katerega so bila sredstva uporabljena.
Partnerja lahko v medsebojnem razmerju določita, kdo bo po delitvi prevzel odplačevanje kredita. Takšen dogovor pa sam po sebi ne spremeni kreditnega razmerja z banko. Če sta po kreditni pogodbi dolžnika oba, ostaneta banki zavezana, dokler banka ne pristane na spremembo pogodbe ali na izstop enega dolžnika.
Kako se ugotovi vrednost premoženja?
Ko je ugotovljeno, kaj spada v skupno premoženje in kakšna sta deleža partnerjev, je treba določiti še vrednost posameznih stvari. To je posebej pomembno, kadar želi eden od partnerjev obdržati nepremičnino in drugega izplačati.
Pri nepremičninah se praviloma ugotavlja tržna vrednost. Če se partnerja o njej ne strinjata, se lahko opravi strokovna cenitev. Vrednost je treba presojati ob upoštevanju lokacije, velikosti, starosti, stanja objekta, izvedenih vlaganj in razmer na nepremičninskem trgu.
Od vrednosti nepremičnine je treba razlikovati neodplačani dolg. Če je nepremičnina vredna 300.000 evrov, preostanek stanovanjskega kredita pa znaša 100.000 evrov, je treba pri ekonomskem izračunu praviloma upoštevati tudi kreditno obremenitev. Način upoštevanja je odvisen od tega, kdo bo kredit dejansko prevzel in kakšno obveznost imata partnerja do banke.
Oceniti je treba tudi vrednost vozil, gospodarske opreme, poslovnih deležev, finančnih naložb in drugih predmetov večje vrednosti. Pri poslovnem deležu stanje na poslovnem računu še ne pokaže nujno njegove dejanske vrednosti. Pomembni so premoženje družbe, dolgovi, poslovni rezultati, prihodnji denarni tokovi in tržni položaj.
Sporazumna delitev premoženja
Sporazum partnerjema omogoča, da sama določita način delitve in ga prilagodita svojim potrebam. Dogovorita se lahko, da eden obdrži nepremičnino in izplača drugega, da se nepremičnina proda in kupnina razdeli ali da vsak prevzame posamezne stvari in obveznosti.
Dober sporazum mora natančno opredeliti:
- katero premoženje je predmet delitve;
- komu pripade posamezna stvar;
- kdo prevzame določene dolgove;
- višino morebitnega izplačila;
- rok in način plačila;
- ureditev kreditnih obveznosti;
- izročitev premičnin in nepremičnine;
- zemljiškoknjižne prenose;
- posledice zamude ali neizpolnitve.
Pri nepremičninah mora biti sporazum sklenjen v ustrezni obliki in vsebovati podlago za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Urediti je treba tudi davčna vprašanja, stroške prenosa in morebitna zavarovanja obročnega izplačila.
Sporazumna rešitev je praviloma hitrejša in omogoča več prilagodljivosti. Vendar dogovor ne sme biti nejasen ali omejen samo na trenutno uporabo premoženja. Če bistvena vprašanja ostanejo odprta, lahko pozneje nastanejo novi spori.
Sodna delitev skupnega premoženja
Kadar partnerja sporazuma ne dosežeta, se premoženjska razmerja uredijo v sodnem postopku. Najprej je treba ugotoviti obseg skupnega premoženja in deleže partnerjev. Če je sporno, ali določena stvar sploh spada v skupno premoženje, je treba najprej razrešiti to vprašanje.
Ko so obseg premoženja in deleži znani, sledi delitev. Sodišče lahko odloči, da se posamezne stvari razdelijo v naravi, da določena stvar pripade enemu partnerju ob obveznosti izplačila drugega ali da se stvar proda in kupnina razdeli glede na ugotovljene deleže.
Pri odločitvi, komu naj pripade družinski dom, se lahko upoštevajo življenjske okoliščine partnerjev, njune stanovanjske potrebe in potrebe skupnih otrok. Pomembna je tudi sposobnost partnerja, ki želi nepremičnino obdržati, da drugega izplača in uredi nadaljnje odplačevanje kredita.
Če izplačilo ni mogoče, fizična delitev pa zaradi narave stvari ni izvedljiva, lahko pride do prodaje. Ker prisilna prodaja pogosto ne doseže najboljše tržne vrednosti, je smiselno predhodno preveriti možnost dogovorjene prodaje na prostem trgu.
Dokazi, pomembni za delitev premoženja
Uspešna ureditev premoženjskih razmerij je odvisna od kakovostne dokumentacije. Pomembno je zbrati:
- zemljiškoknjižne izpiske;
- kupoprodajne in darilne pogodbe;
- sklepe o dedovanju;
- kreditne in posojilne pogodbe;
- bančne izpiske;
- dokazila o plačilu kupnine in obrokov;
- račune za gradnjo, obnovo in opremo;
- cenitve nepremičnin;
- dokazila o izvoru posebnih sredstev;
- dokumentacijo o podjetjih in poslovnih deležih;
- podatke o prihrankih in naložbah;
- komunikacijo med partnerjema o nakupih in vlaganjih.
Poleg listin so lahko pomembne tudi izpovedbe prič, zlasti kadar se dokazuje opravljanje gradbenih del, pomoč sorodnikov, skrb za otroke, delo v družinskem podjetju ali okoliščine nastanka zunajzakonske skupnosti.
Smiselno je čim prej pripraviti seznam celotnega premoženja in obveznosti. Pri vsaki postavki naj bodo navedeni datum pridobitve, način financiranja, trenutna vrednost, formalni lastnik in razpoložljiva dokazila.
Sklep
Delitev premoženja ni zgolj razdelitev stvari na dve polovici. Najprej je treba pravilno določiti čas trajanja življenjske skupnosti, ločiti skupno premoženje od posebnega, ugotoviti prispevke obeh partnerjev ter preveriti kredite in druge obveznosti.
Zakonska domneva enakih deležev predstavlja začetno izhodišče, vendar končni rezultat ni vedno razmerje 50 : 50. Upoštevajo se finančni in nefinančni prispevki, skrb za otroke, gospodinjsko delo, vlaganja posebnih sredstev ter celotno ravnanje partnerjev med skupnostjo.
Najbolj učinkovita rešitev je praviloma celovit sporazum, ki jasno uredi nepremičnine, premičnine, dolgove, izplačila in prenose lastninske pravice. Če dogovor ni mogoč, je treba v sodnem postopku natančno opredeliti premoženje, zbrati dokaze in predlagati način delitve, ki upošteva pravice obeh partnerjev ter dejanske gospodarske in življenjske okoliščine.