V Evropi najbolj razširjen javor je gorski javor, Acer pseudoplatanus, poznamo ga tudi pod imenom beli javor.
Beli javor je listopadno drevo in spada v družino vetrocvetk. Zraste v višino do 40 metrov, razvije veliko in pravilno oblikovano krošnjo v premeru do dveh metrov. Njegova življenjska doba je do 500 let, skorja tega čudovitega drevesa je najprej siva in gladka, ko pa je drevo starejše, pa razpoka na široke luskaste plošče.
Listi so preprosti in krpasti, z narezanim robom, rastejo na dolgih pecljih. Zrastejo v širino 20 cm in v dolžino do 16 cm, njihova zgornja stran je temno zelena, spodnja pa sivo zelena in dlakava ob listnih žilah. V maju javor cveti, cvetovi so drobni, zeleno rumeni, združeni v viseča grozdasta socvetja in so zelo medeni.
Plod javorja je pokovec ali samara, to sta dva plodiča s krilcem, ki sta združena pod kotom 90 stopinj.
Zgodovinarji poročajo, da so razne vrste belega javorja obstajale že pred 100 milijoni let. Danes poznamo okoli 150 vrst javorjev, v Sloveniji sta najpogostejša ostrolistni in gorski javor.
Beli javor lahko zraste tudi na višini do 1700 metrov nadmorske višine, saj dobro uspeva pri nizkih temperaturah in ne mara suše in vročine.
.
Javor v simbolih zgodovine
.
V starih ljudskih izročilih lahko zasledimo, da so ljudje imeli javor za sveto drevo, verjeli so, da ima javor čarobno moč za pridobivanje denarja.
Indijska plemena in prebivalci Kanade so javorjev sok, ki so ga pridelovali v javorjev sirup, jemali kot darilo boga in so ga vedno najprej postregli poglavarju.
Iz zgodovine je poznan tudi javorjev ples, ki so ga plemena plesala ob prvi spomladanski luni in so jo v čast javorjevem sirupu imenovali sladka luna.
.
Javor je cenjen tudi v zdravilstvu
.
Najbolj cenjen in poznan izdelek, ki nam ga da javorjevo drevo, je vsekakor javorjev sirup, ki je odličen vir vitaminov skupine B, cinka, mangana, kalija, kalcija in magnezija.
Zaradi vsebnosti mineralov v listih, pa je gorski javor zelo pomemben tudi v naših gozdovih. Ko listje odpade, se hitro razgradi in obogati gozdna tla.
Z javorjevimi listi lahko kmetje tudi krmijo živino, plodovi javorja pa so pomembna hrana za živali v gozdu.
.
Javor kot okras na naših vrtovih
Javor je zelo priljubljen tudi kot okrasno drevo, tudi na naših vrtovih raste že leta, zadnje čase pa zasajamo tudi vse več tujih vrst, ki nas predvsem razveseljujejo na jesen, ko se listi preobrazijo v lepe rdeče barve.
.
Pahljačasti javor
.
Pahljačasti javor, Acer palmatum ni veliko drevo, kot smo pri javorju navajeni, zato ga lahko zasadimo v sleherni vrt. Navadni ali osnovni pahljačasti javor je srednje veliko drevo, vse ostale sorte ali kultivatorji pa so manjši in med seboj zelo različni, zato imamo veliko možnost izbire.
Nekateri med njimi so majhne, skoraj pritlehne rasti, drugi se razraščajo bolj v širino kot v višino. Listi imajo najrazličnejše oblike, predvsem pa ima vsaka sorta čudovito barvno življenje, saj skozi celo leto zamenja barvito barvno skalo.
Domovina pahljačastega javorja je Koreja in Japonska, ter okoliški otoki. Tudi tam ta javor zraste kot srednje veliko drevo.
Na vrtu ga zasadimo kot poudarek, raste naj na svetlem in zase, nikakor v senci drugih dreves, saj ne bo uspeval.
Na pomlad, ko začnejo listi odganjati, imajo rahlo rdečkasto barvo, čez poletje so zeleni, jeseni pa se postopoma in močno obarvajo. Zgodaj poleti se po vejah javorja obesijo še krilati plodovi, ki ustvarjajo vtis, da drevo cveti.
.
Ostrolistni javor
.
Kadar imamo namen zasaditi drevored, nikakor ne smemo pozabiti na ostrolistni javor. Ta zvrst javorja je lepo raščeno in veliko drevo.
V naravi je razširjen v južni Evropi in na Kavkazu. Ima lepe, dlanasto nacepljene liste s petimi nazobčanimi krpami, ki so podaljšane v ostre konice, po čemer je tudi dobil svoje zveneče ime. Ostrolistnemu javorju je najbolj podoben beli javor, ki raste tudi v naših gozdovih in je prav tako pomembno parkovno drevo.
Spomladi, v pokončnih socvetjih, rumeno zacveti in sicer preden poženejo listi, tako, da lahko spreminjanje barv občudujemo celo leto. Listi ostrolistnega javorja se jeseni obarvajo in zažarijo v odtenkih rumene in oranžne barve, ki se preliva vse do močne rdeče barve.
.
O javorju še nekaj za naše najmlajše
.
Jesenska pravljica o javorju
.
Pred davnimi, davnimi časi, za devetimi gorami in devetimi vodami, pred časom, ko listje še ni odpadalo z dreves, je v deželi Javorje živelo čisto posebno drevo, ki so ga gozdni prebivalci klicali Javor. Javor je bilo zelo ponosno drevo, prav v sredini debla je imel srček, na vrhu debla pa zelo dejavne možgančke.
Njegove mogočne veje so bile kot roke, na katerih je bilo polno čudovitih listov. Javor je bil na svoje liste zelo ponosen, z njimi se je igral in zabaval, imel jih je zelo rad, tako zelo rad, da jim je dal imena. Klical jih je Prvi, Drugi, Tretji in tako naprej. Veter je bil Javorjev prijatelj in je njegove ljube liste gugal, da so se od ugodja smehljali.
Nekoč je prišel v deželo Javorje striček Mraz. Imel je dolge sive lase, hodil je težko in sključeno, drgetal je po celem telesu. Ustavil se je pri Javorju in ga prosil: ” Ali lahko ostanem v vaši deželi? Star sem in utrujen!”.
Javor je pogledal ubogega starčka in zelo se mu je zasmilil, zato mu je seveda dovolil, da se naseli v deželo Javorje. A kmalu je striček Mraz ohladil celo deželo, mraz je postajal vse hujši in listi se na drevesu niso več počutili prijetno. Ko jih je njihov prijatelj Veter gugal, so se zvijali, ker jih je zelo zeblo.
Prvi list je dejal Drugemu: “Brrr, kako je mrzlo! Tega mraza ne morem več prenašati!” Drugi je zaskrbljeno odgovoril: ”Tudi Javor se ne počuti dobro, mislim da mu bomo pojedli vso življenjsko moč”.
Tretji je dodal: ”Zdi se da hira!” Dvajseti list je dodal: “Nekaj moramo storiti, da ga ohranimo pri življenju!”
“Že vem!”, je sklenil petdeseti list, “najbolje bo, da poskrbimo zase in odidemo v svet!”
Vsi listi so se strinjali, samo stoti list pa se je zamislil:” Ne moremo ga kar tako zapustiti, ohraniti nas mora v spominu!”
Listi so se zaskrbljeno spraševali, kaj naj storijo, da jih bo Javor ohranil v najlepšem spominu. Sto prvi list je predlagal: “Potrudimo se in iz sebe iztisnimo vse najboljše!”
Tako so tudi storili. Zažareli so v toplih barvah, zlato rumeni, oranžni in ognjeno rdeči. Pokazali so se v vsej svoji lepoti. Javorju je zastal dih od njihove izjemne lepote. Veter je listom veselih barv pomagal, da so zaplesali še svoj zadnji ples in popadali na tla.
Javorju je bilo hudo za svoje liste, na katere je bil tako zelo ponosen in jih je imel rad, še mrzlo jesensko nebo je jokalo za njimi.
Na pomlad, ko je preteklo nekaj časa in so se rane žalosti zacelile, se je Javor veselil vsakega novega lista, ki je pognal na njegovih vejah.
Vedno znova, vsako mrzlo zimo je Javor mislil na tiste liste, ki so odpadli in ki so z njim preživeli pomlad in poletje.
Od takrat vsako jesen, ko pride v deželo striček Mraz, listi spremenijo svojo barvo v toplo simfonijo barv, da jih drevesa, na katerih so bivali, ne pozabijo.
Viri:
Zdenka Obal, Sedem pravljičnih zgodb
Jože Strgar, Sto vrtnih dreves in grmovnic na Slovenskem