Seboroični dermatitis je kronična in vnetna kožna bolezen, ki prizadene predvsem predele z veliko lojnicami. Med pogostejše prizadete predele spadajo lasišče, obraz, prsni koš in zgornji del hrbta.
Seboroični dermatitis lasišča se kaže kot luščenje in srbenje, pogosto ga zamenjujejo z navadnim prhljajem.
Seboroični dermatitis se pojavlja tudi pri dojenčkih, kjer je znan kot seboroični dermatitis pri dojenčku ali “zibelka”. Vir študije.
Kaj povzroča seboroični dermatitis?
Seboroični dermatitis je kompleksna vnetna dermatoza, ki jo povzroča kombinacija več dejavnikov, vključno z genetskimi, okoljskimi, imunološkimi in mikrobiološkimi vplivi.
Ključno vlogo pri patogenezi igrajo kvasovke rodu Malassezia, ki so naravno prisotne na človeški koži. Pri ljudeh s seboroičnim dermatitisom pride do prekomerne kolonizacije teh kvasovk, kar sproži vnetni odziv. Ta vnetni odziv povzroči hiperproliferacijo keratinocitov in posledično luščenje kože. Genetski dejavniki vključujejo dedno nagnjenost k prekomernemu izločanju loja, kar ustvarja idealno okolje za rast Malassezie.
Okoljski dejavniki, kot so hladno vreme, stres, uporaba agresivnih čistil in prehrana, lahko poslabšajo simptome. Imunološki dejavniki vključujejo nenormalen odziv imunskega sistema na Malassezio, kar vodi do kroničnega vnetja.Seboroični dermatitis pogosto prizadene lasišče, obraz, zgornji del prsnega koša in hrbet, kjer so lojnice najbolj aktivne.
Pri odraslih se lahko simptomi manifestirajo kot seboroični dermatitis lasišča, ki vključuje prhljaj, rdeče plošče in mastne luske. Pri dojenčkih, znan kot seboroični dermatitis pri dojenčkih, se pojavlja kot “temenica” (cradle cap) z debelimi, rumenkastimi luskami na lasišču, vendar lahko prizadene tudi področje plenic, kar povzroči vnetje in rdečico.
Hormoni prav tako igrajo vlogo, saj seboroični dermatitis pogosto poslabša v obdobjih hormonskih sprememb, kot so puberteta ali menopavza. Pri bolnikih z nevrološkimi in imunsko oslabljenimi stanji, kot so Parkinsonova bolezen ali HIV, je seboroični dermatitis pogostejši in lahko bolj izražen.
Čeprav natančni mehanizmi še niso popolnoma razumljeni, raziskave kažejo, da Malassezia proizvaja lipaze, ki hidrolizirajo trigliceride v sebumu in sproščajo proste maščobne kisline, kar draži kožo in povzroča vnetje.
Kljub temu da seboroični dermatitis ni nalezljiv, njegova kronična narava zahteva stalno obvladovanje z ustrezno higieno, uporabo protiglivičnih sredstev, kot je ketokonazol, in protivnetnimi zdravili, kot so topični kortikosteroidi.
Dejavniki tveganja za nastanek seboroičnega dermatitisa
Seboroični dermatitis se pogosteje pojavlja pri:
- Ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom
- Novorojenčkih
- Odraslih, starih med 30 in 60 let
- Ljudeh z nevrološkimi stanji, kot sta Parkinsonova bolezen in depresija
Študije so pokazale, da imajo osebe z genetsko predispozicijo večjo verjetnost za razvoj seboroičnega dermatitisa. Več o tem.
Simptomi in diagnoza seboroičnega dermatitisa
Seboroični dermatitis je kronična vnetna dermatoza, ki prizadene področja z visoko koncentracijo lojnic, kot so lasišče, obraz, zgornji del prsnega koša in hrbet. Najpogostejši simptomi vključujejo eritematozne plošče, prekrite z rumenkasto-belimi maščobnimi luskami, ter blago do zmerno srbenje. Pri odraslih se pogosto pojavlja v obliki seboroičnega dermatitisa lasišča, ki se kaže kot prhljaj ali bolj vnetne oblike z rdečimi ploščami in mastnimi luskami.
Pri dojenčkih, znan kot seboroični dermatitis pri dojenčkih, se pojavlja kot t.i. “temenica” (cradle cap), z rumenkastimi luskami na lasišču, lahko pa prizadene tudi področje plenic, kjer se kaže kot vneto, rdeče področje.
Diagnoza seboroičnega dermatitisa temelji predvsem na klinični oceni. Pomembno je izključiti druge podobne dermatoze, kot so luskavica, atopijski dermatitis in kontaktni dermatitis.
Dermatolog bo opravil natančen pregled prizadetih območij in upošteval zgodovino bolezni ter morebitne sprožilne dejavnike. Histološka preiskava kože lahko pokaže značilne znake, kot so spongioza, parakeratoza in blago perivaskularno vnetje. V nekaterih primerih se lahko za potrditev diagnoze uporabi tudi kultura za Malassezia, čeprav to ni vedno potrebno.
Seboroični dermatitis je pogostejši pri moških in ima dva vrhunca pojavnosti: pri dojenčkih, običajno pred 3. mesecem starosti, in pri odraslih, med 30. in 60. letom starosti. Bolezen se lahko poslabša zaradi stresa, hladnega vremena, uporabe agresivnih čistil ter ob prisotnosti nevroloških bolezni, kot so Parkinsonova bolezen ali HIV.
Zdravljenje seboroičnega dermatitisa vključuje uporabo protiglivičnih sredstev, kot je ketokonazol, in topičnih kortikosteroidov za zmanjšanje vnetja. V nekaterih primerih se uporabljajo tudi kalcinevrinski inhibitorji (npr. takrolimus) in keratolitiki (npr. salicilna kislina) za odstranjevanje lusk. Redna higiena prizadetih območij in izogibanje sprožilnim dejavnikom sta ključna za obvladovanje simptomov.
Kljub kronični naravi bolezni lahko z ustreznim zdravljenjem in nego dosežemo dolgotrajne remisije in izboljšanje kakovosti življenja bolnikov.
Razlika med seboroičnim dermatitisom in luskavico
Seboroični dermatitis in luskavica sta dve kronični kožni bolezni, ki se pogosto prekrivata, vendar imata različne etiologije, simptome in zdravljenje.
Seboroični dermatitis je vnetna dermatoza, ki prizadene predvsem področja z visoko koncentracijo lojnic, kot so lasišče, obraz, zgornji del prsnega koša in hrbta. Za to bolezen je značilno luščenje rumenkasto-belega maščobnega materiala in eritematozne plošče.
Povzroča ga prekomerna rast kvasovk rodu Malassezia, v povezavi z genetskimi, okoljskimi in imunosupresivnimi dejavniki. Pogosteje se pojavlja pri dojenčkih (kot infantilna seboreja) in pri odraslih, z vrhuncem pojavnosti med 30. in 60. letom starosti. Po drugi strani pa je luskavica avtoimunska bolezen, ki jo sproži nenormalna aktivacija T-limfocitov, kar vodi do prekomerne proliferacije keratinocitov.
Luskavico običajno označujejo odebeljene, srebrnkaste luske in močno rdeče plošče, ki se najpogosteje pojavljajo na komolcih, kolenih, lasišču in križu.
Pojavnost luskavice je ocenjena na približno 2-3% svetovne populacije, z vrhuncem pojavnosti med 15. in 35. letom starosti. Ključne razlike med obema boleznima vključujejo tudi histološke značilnosti; pri seboroičnem dermatitisu je vidna spongioza in parakeratoza, medtem ko je pri luskavici značilna acantoza z elongacijo rete ridges in prisotnost Munrojevih mikropustul.
Zdravljenje seboroičnega dermatitisa običajno vključuje uporabo protiglivičnih šamponov (kot so ketokonazol) in topičnih kortikosteroidov, medtem ko se luskavica zdravi s topičnimi zdravili, kot so kortikosteroidi, vitamin D analogi, in imunosupresivi ter biološkimi zdravili.
Pomembno je tudi, da seboroični dermatitis redko povzroča hudo srbenje in ni povezan s sistemskimi manifestacijami, kar je pogosto pri luskavici, ki je lahko povezana z artritisom (psoriatični artritis) in povečanimi tveganji za kardiovaskularne bolezni.
Tako, čeprav obe bolezni lahko prizadeneta lasišče in povzročita luščenje kože, imata različne patofiziološke mehanizme, klinične značilnosti in terapevtske pristope, kar je bistveno za pravilno diagnozo in upravljanje bolezni.
Kako je zdravljenje seboroičnega dermatitisa
Zdravljenje seboroičnega dermatitisa vključuje kombinacijo protiglivičnih, protivnetnih in keratolitičnih sredstev za nadzor simptomov in preprečevanje ponovitev. Protiglivična sredstva, kot so šamponi s ketokonazolom (2%), ciklopiroksom (1%) ali selenijevim sulfidom (2.5%), so temelj zdravljenja, saj zmanjšujejo kolonizacijo kvasovk Malassezia, ki igrajo ključno vlogo pri patogenezi bolezni.
Ti šamponi se običajno uporabljajo dva do trikrat na teden za nadzor simptomov. Topični kortikosteroidi z nizko do zmerno jakostjo, kot je hidrokortizon (1% do 2.5%), so učinkoviti pri zmanjševanju vnetja in srbenja. Pri dolgotrajni uporabi je potrebno biti previden zaradi tveganja za stranske učinke, kot sta atrofija kože in telangiektazije.
Alternativno se uporabljajo topični zaviralci kalcinevrina, kot sta takrolimus (0.03% in 0.1%) in pimekrolimus (1%), ki delujejo protivnetno brez steroidnih stranskih učinkov in so posebej uporabni za občutljiva področja kože in dolgotrajno uporabo. Keratolitiki, kot je salicilna kislina (3% do 5%), pomagajo pri odstranjevanju lusk in izboljšanju penetracije drugih zdravil.
Fototerapija z UVB ali kombinirano UVA-UVB terapijo se uporablja pri bolnikih, ki se ne odzivajo na konvencionalno zdravljenje, saj zmanjšuje vnetje in število kvasovk.
Pri seboroičnem dermatitisu lasišča je redna uporaba protiglivičnih šamponov ključnega pomena. Šamponi s katranom lahko dodatno pomagajo pri zmanjševanju luščenja in vnetja. Pomembno je tudi vzdrževanje ustrezne higiene, izogibanje stresu in prepoznavanje ter izogibanje sprožilnim dejavnikom, kot so ekstremne vremenske razmere in uporaba neprimernih kozmetičnih izdelkov.
Za seboroični dermatitis pri dojenčkih, znan kot “temenica” (cradle cap), se uporabljajo nežnejši pristopi. Priporoča se redno umivanje lasišča z blagimi otroškimi šamponi in uporaba olj, kot je mandljevo olje, za mehčanje lusk, ki se nato nežno odstranijo s krtačko. V hudih primerih se lahko uporabijo šibki topični kortikosteroidi ali protiglivična sredstva, vendar je njihova uporaba omejena zaradi občutljive dojenčkove kože.
Katere so naravne metode za zdravljenje seboroičnega dermatitisa
Naravne metode za zdravljenje seboroičnega dermatitisa vključujejo uporabo različnih rastlinskih izvlečkov, olj in sprememb življenjskega sloga, ki lahko pomagajo zmanjšati simptome brez uporabe sintetičnih zdravil. Eno najpogosteje uporabljenih naravnih sredstev je kokosovo olje, ki ima protiglivične lastnosti in pomaga vlažiti kožo. Kokosovo olje se lahko nanese neposredno na prizadeta območja, pusti delovati 15-20 minut, nato pa se nežno izpere.
Aloe vera je drugo priljubljeno naravno zdravilo, znano po svojih protivnetnih in vlažilnih lastnostih. Gel aloe vere lahko nanesemo na prizadeto kožo, kar pomaga pomiriti vnetje in srbenje.
Jabolčni kis je pogosto priporočeno sredstvo zaradi svojih protimikrobnih lastnosti. Razredčen jabolčni kis (1 del kisa na 1 del vode) se lahko uporabi kot obkladek ali splakovanje lasišča, kar pomaga zmanjšati kolonizacijo Malassezia kvasovk. Čajevčevo olje, znano po svojih protimikrobnih in protivnetnih lastnostih, je še eno učinkovito naravno sredstvo.
Šamponi ali razredčeni pripravki s čajevčevim oljem (5-10 kapljic olja na 30 ml nosilnega olja) se lahko uporabljajo za zdravljenje seboroičnega dermatitisa lasišča.
Probiotiki, bodisi v obliki dodatkov ali preko prehrane, bogate s fermentiranimi živili, kot so jogurt, kefir in kislo zelje, lahko pomagajo uravnotežiti kožno mikrobioto in zmanjšati vnetje. Nekatere študije kažejo, da omega-3 maščobne kisline, ki jih najdemo v ribjem olju ali lanenem semenu, lahko zmanjšajo vnetje in izboljšajo simptome seboroičnega dermatitisa.
Oljčno olje je drugo pogosto uporabljeno naravno sredstvo, zlasti za seboroični dermatitis pri dojenčkih. Nanašanje oljčnega olja na prizadeta območja pomaga zmehčati luske, ki jih nato nežno odstranimo s krtačko. Poleg oljčnega olja lahko uporabljamo tudi mandljevo olje ali jojobino olje, ki imajo podobne učinke.
Kako se lotimo preprečevanja seboroičnega dermatitisa in življenjski slog z njim
Preventivni ukrepi vključujejo redno higieno, izogibanje stresu ter zdravo prehrano, bogato z omega-3 maščobnimi kislinami. Priporočljivo je tudi izogibanje izdelkom, ki vsebujejo agresivne kemikalije, saj lahko ti dodatno dražijo kožo. Interni link: Seboroični dermatitis lasišča.
Kako prehrana vpliva na seboroični dermatitits
Dieta, ki vključuje omega-3 maščobne kisline, vitamine B in cink, lahko pomaga pri izboljšanju stanja kože. Izogibanje sladkorjem in predelani hrani je prav tako koristno.
Seboroični dermatitis pri dojenčku
Seboroični dermatitis pri dojenčkih, znan tudi kot “zibelka”, se običajno pojavi v prvih nekaj mesecih življenja. Kaže se kot rumene, mastne luske na lasišču, lahko pa tudi na obrazu, za ušesi in v plenicnem predelu. Ta stanje je običajno nenevarno in izgine samo od sebe.
Kakšno je zdravljenje pri dojenčkih s seboroičnim dermatitisom
Zdravljenje seboroičnega dermatitisa pri dojenčkih, znanega kot seboroični dermatitis pri dojenčkih ali “temenica” (cradle cap), vključuje nežne in varne metode, prilagojene občutljivi dojenčkovi koži. Osnova zdravljenja je redno umivanje lasišča z blagimi otroškimi šamponi, ki pomagajo odstranjevati luske in ohranjajo lasišče čisto. Olja, kot je mandljevo olje ali olivno olje, se pogosto uporabljajo za mehčanje debelih rumenkastih lusk.
Olje se nanese na prizadeta območja in pusti delovati 15-20 minut. Nato pa se luske nežno odstranijo s pomočjo mehke krtačke ali glavnika. Pomembno je, da se pri tem postopku ne poškoduje kože.
V primerih, ko blagi šamponi in olja niso dovolj učinkoviti, se lahko uporabljajo šamponi s cinkovim piritionom ali selenijevim sulfidom, ki imajo protiglivične lastnosti in pomagajo nadzorovati rast Malassezia kvasovk. Če je vnetje izrazitejše, lahko dermatolog priporoči uporabo nizko potentnih topičnih kortikosteroidov, kot je hidrokortizon 1%, vendar le za kratek čas zaradi občutljivosti dojenčkove kože in možnosti stranskih učinkov.
Alternativno se lahko uporabljajo topični zaviralci kalcinevrina, kot je pimekrolimus 1%, ki zmanjšujejo vnetje brez steroidnih stranskih učinkov. Ti so še posebej uporabni za dolgotrajno zdravljenje in na občutljivih predelih, kjer je uporaba kortikosteroidov omejena. Keramidi in vlažilne kreme lahko dodatno pomagajo pri vzdrževanju kožne pregrade in zmanjšanju suhosti.
Preventivni ukrepi vključujejo redno nego kože, izogibanje prekomernemu segrevanju dojenčka, ki lahko poslabša simptome. Pomembno je tudi, da starši ne uporabljajo agresivnih metod ali izdelkov, ki lahko dražijo kožo.
Seboroični dermatitis pri dojenčkih je običajno samoozdravljiv in večina dojenčkov preraste stanje do 1. leta starosti, vendar ustrezna nega in zdravljenje lahko pomagata zmanjšati simptome in izboljšati udobje dojenčka.
Seboroični dermatitis lasišča
Seboroični dermatitis lasišča se pogosto zamenjuje s prhljajem, vendar gre za bolj kompleksno stanje. Simptomi vključujejo srbenje, rdečico in mastne luske, ki se lahko širijo na čelo, za ušesi in na vrat. Zdravljenje je podobno kot pri drugih oblikah seboroičnega dermatitisa, vključuje pa redno uporabo medicinskih šamponov in topikalnih krem.
Napredne terapije seboroičnega dermatitisa lasišča
Napredne terapije za seboroični dermatitis lasišča vključujejo več pristopov, ki ciljajo na zmanjšanje vnetja, kontrolo Malassezia kvasovk in izboljšanje stanja kože. Ena od ključnih naprednih terapij so protiglivični šamponi, ki vsebujejo ketokonazol (2%), ciklopiroks ali selenijev sulfid (2.5%), ki učinkovito zmanjšujejo kolonizacijo Malassezie.
Redna uporaba teh šamponov, običajno dva do trikrat na teden, je bistvena za nadzor simptomov. Poleg protiglivičnih šamponov so pomembni tudi topični kortikosteroidi z nizko do zmerno jakostjo, kot je hidrokortizon (1% do 2.5%), ki zmanjšujejo vnetje in srbenje. Pri dolgotrajni uporabi kortikosteroidov je treba biti previden zaradi možnih stranskih učinkov, kot sta tanjšanje kože in telangiektazije.
Ti so posebej uporabni za dolgotrajno zdravljenje in za uporabo na občutljivih predelih kože, kjer je uporaba kortikosteroidov omejena. Poleg tega se uporabljajo tudi keratolitiki, kot je salicilna kislina (3% do 5%), ki pomagajo pri odstranjevanju lusk in izboljšanju penetracije drugih zdravil.
Napredne terapije vključujejo tudi fototerapijo, zlasti UVB ali kombinirano UVA-UVB terapijo, ki lahko zmanjša vnetje in število kvasovk. Fototerapija se uporablja predvsem pri bolnikih, ki se ne odzivajo na konvencionalne topične terapije. V zadnjem času so se pojavile tudi raziskave, ki preučujejo uporabo probiotikov za modulacijo kožne mikrobiote in zmanjšanje vnetja, čeprav so ti pristopi še v eksperimentalni fazi.
Seboroični dermatitis lasišča zahteva celosten pristop, ki vključuje tako zdravljenje kot tudi preventivne ukrepe.
Pri seboroičnem dermatitisu pri dojenčkih so terapije prilagojene nežni koži dojenčkov.
Viri in dodatne študije
Za poglobljeno razumevanje seboroičnega dermatitisa je priporočljivo prebrati naslednje študije: